1. Ta uredba se uporablja za posredniške storitve, ki se ponujajo prejemnikom storitve, ki imajo svoj sedež ali se nahajajo v Uniji, ne glede na to, kje imajo ponudniki navedenih posredniških storitev svoj sedež.
2. Ta uredba se ne uporablja za storitve, ki niso posredniške storitve, ali za zahteve, določene v zvezi s takimi storitvami, ne glede na to, ali se storitve izvajajo z uporabo posredniških storitev.
3. Ta uredba ne vpliva na uporabo Direktive 2000/31/ES.
4. Ta uredba ne posega v pravila, določena v drugih pravnih aktih Unije, ki urejajo druge vidike zagotavljanja posredniških storitev na notranjem trgu ali natančneje določajo in dopolnjujejo to uredbo, zlasti v:
- (a) Direktivi 2010/13/EU;
- (b) pravu Unije o avtorski pravici in sorodnih pravicah;
- (c) Uredbi (EU) 2021/784;
- (d) Uredbi (EU) 2019/1148;
- (e) Uredbi (EU) 2019/1150;
- (f) pravu Unije o varstvu potrošnikov in varnosti proizvodov, vključno z uredbama (EU) 2017/2394 in (EU) 2019/1020 ter direktivama 2001/95/ES in 2013/11/EU;
- (g) pravu Unije o varstvu osebnih podatkov, zlasti v Uredbi (EU) 2016/679 in Direktivi 2002/58/ES;
- (h) pravu Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, zlasti v Uredbi (EU) št. 1215/2012 ali katerem koli pravnem aktu Unije, ki določa pravila o pravu, ki se uporablja za pogodbene in nepogodbene obveznosti;
- (i) pravu Unije na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, zlasti uredbi o evropskem nalogu za predložitev in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih zadevah;
- (j) direktivi o določitvi harmoniziranih pravil o imenovanju pravnih zastopnikov za namene zbiranja dokazov v kazenskih postopkih.